Kar stisne me, ko se spomnim na dobro leto staro deklico, ki je močno jokala, ker so s starši zapustili igrišče in se usedli v restavracijo. Kričanje, upiranje, stiska. Mama pa je ves čas, ne da bi punčko prijela za roko, jo stisnila, kakorkoli potolažila, samo ponavljala stavek: “Boš dobila risanko, boš dobila risanko.” In ko so se usedli za mizo, je punčka v sekundi utihnila. Na mizi je bil na kozarcu že naslonjen telefon.

Ja, znan prizor, boste rekli. Vse pogosteje pri nas, v tujini pa že stalnica. Kaj ni žalostno? Ob vsem opozarjanju zdravnikov, pediatrov, pedopsihiatrov, nevroznanstvenikov se zdi, da vse z dokazi utemeljene ugotovitve, kam takšno početje vodi, ne zaležejo.

Do 2. leta nič zaslonov

Smernice, ki jih je Sekcija za primarno pediatrijo skupaj z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje in organizacijama Logout in Safe.si pripravila kot vodilo in pomoč staršem, priporočajo, da otroci do 2. leta sploh niso izpostavljeni zaslonom, ob tem pa poudarjajo, naj starši zaslonov ne uporabljajo za pomirjanje, uspavanje ali preusmeritev pozornosti, recimo pri privajanju na kahlico, umivanju zob, hranjenju.

V tem obdobju otroci najbolj opazujejo starše, zato strokovnjaki poudarjajo, da ne uporabljajte naprav, ko ste z njim; predvsem med dojenjem, hranjenjem in uspavanjem. Otrok potrebuje vašo polno pozornost in čim več stika iz oči v oči. Skupaj z otrokom glejte slikanice, prepevajte, se igrajte, ustvarjajte. In še kako pomembno, otroku berite.

“Pri teh otrocih se opazi, da so zelo nemirni, imajo zelo kratkotrajno pozornost, begajo, redkeje vzpostavljajo očesni stik, imajo primanjkljaj na področju komunikacije in socializacije. Večkrat nato ugotovimo, da je tak otrok že od malega prekomerno izpostavljen zaslonom,” je ob objavi smernic pojasnil pediater Denis Baš, predsednik Sekcije za primarno pediatrijo.

Posledice so, da imajo otroci, ki so v zgodnjem obdobju preveč pred zasloni, tudi dokazano slabše rezultate na razvojnih testih in več težav kasneje, v šolskem obdobju, je še dejal Denis Baš, dr. med., spec. pediatrije.

Kot pišejo na portalu Healthychildren.org, ki je podprta s strani ameriških pediatrov, imajo otroci, ki so pred 18 mesecem izpostavljeni zaslonom poleg vsega zgoraj naštetega tudi probleme s spanjem ter spominom.

Poudarjajo, da je že samo prižgana televizija, tudi če je nihče ne gleda, dovolj, da pri otroku zamaknemo jezikovni razvoj oziroma napredek. “Običajno starši, ko smo v družbi otroka, izgovorimo 940 besed na uro. S televizijo ta številka pade za 770 besed! Manj besed pomeni manj učenja,” piše pediater David L. Hill na omenjenem portalu.

Hill pojasnjuje tudi, kako so zasloni krivi za izgubljanje otrokove pozornosti, ki se nato kaže okoli sedmega leta. “Video vsebine so narejene tako, da se nenehno spreminjajo, se ves čas izredno zanimive in skorajda nikoli otroka ne prisilijo k soočenju z dolgčasom.”

Gradijo se temelji

“Otroški možgani v zgodnjem obdobju zelo intenzivno razvijajo, postavljajo se temelji njihovega delovanja na intelektualnem kot tudi na psihosocialnem področju,” pravi pediatrinja dr. Anja Radšel, ki je prav tako sodelovala pri postavljanju omenjenih smernic in so v celoti objavljene na strani NIJZ.

V prvem letu naj starši naklonijo otroku čim več polne pozornosti, vzpostavljajo z njim očesni stik, mu prigovarjajo, pojejo, berejo, se odzivajo na njegove občutke in se z njim igrajo. Tako lahko najbolje spodbujajo njegov intelektualni, čustveni in socialni razvoj, razvoj komunikacije, govora in jezika ter krepijo njegovo varno navezanost, pišejo slovenski pediatri v smernicah za starše.

Očesni stik z dojenčkom je izrednega pomena. Foto: Shutterstock

 

Po prvem letu pediatri priporočajo spodbujanje k igri, branje iz knjig, ples, petje in tudi prosto igre ter telesno aktivnost na prostem, poslušanje radijskih iger, pravljic. Pediatri poudarjajo, da skupno branje ni le branje, temveč ustvarja odnos, komunikacijo, varno, prijetno okolje.

Kasneje le pod nadzorom

Po drugem letu pediatri poudarjajo, da otroci uporabljajo zaslone skupaj s starši, ta čas pa naj bo namenjen predvsem družabnim stikom (recimo videoklic) ali pa izobraževalnim vsebinam, o katerih se starši in otroci tudi pogovarjajo. Čas naj bo omejen le do ene ure, ves čas pa ste pred zaslonom skupaj z otrokom tudi vi.

Še ena napaka, ki jo številni starši verjetno povsem nevede zagrešijo, je nagrajevanje oziroma kaznovanje z zasloni. Pediatri odsvetujejo povezovanje uporabe zaslonov z določenim nagrajevanjem oziroma kaznovanjem.

Prav tako odsvetujejo uporabo zaslonov za pomirjanje, uspavanje in preusmeritev pozornosti ob stiskah. Takšna dejanja otrok namreč ne naučijo, kako se soočiti s stisko, kako premagati problem in lahko kasneje vodi v resne težave, ko zaslona ne bo imel ob sebi. Ali pa, ko tudi ta ne bo dovolj. S čim se bo pomiril takrat? Sama pomislim na najslabši scenarij.